Kljub temu, da je večina ljudi prepričana, da mora biti pogodba pisna, to ponavadi ne drži. Pri nas oblika pogodb načeloma ni predpisana. Pogodbe so lahko ustne, važno je le, da se pogodbenika strinjata glede pomembnih »delov« pogodbe oziroma posla, ki ga sklepata. Ko je dosežen konsenz, je pogodba sklenjena, razen izjemoma, kadar zakon zahteva pisno obliko ali kadar se stranki dogovorita za pisno obliko. Vendar pa se lahko precej zaplete pri dokazovanju, zato je včasih smiselno skleniti pisno pogodbo tudi, če je zakon ne zahteva.
NAMEN (SMISEL) OBLIKE – PISNE POGODBE
Obliko pogodb zgolj izjemoma določa zakon. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki, ponavadi ne velja.
Če obliko dogovorita stranki, pa je odvisno od namena, zakaj sta to obliko (npr. pisno) dogovorili. Če je dogovorjeno, da je pisna oblika pogoj za veljavnost pogodbe, potem pogodba ni sklenjena, dokler ji ni dana prava oblika. Lahko pa je (pisna) oblika dogovorjena zgolj in samo za dokazovanje. V takem primeru je pogodba sklenjena, ko se stranki dogovorita o bistvenih sestavinah posla, in oblika ni pogoj za veljavnost pogodbe (še vedno pa morata stranki tako pogodbo zapisati; če je ne, lahko katera koli stranka sodno zahteva, da se pogodbi da pisna oblika).
OBLIKE POGODB
Ločimo neformalne in formalne (oblične) pogodbe.
V praksi so najbolj pogoste neformalne oblike in sicer:
– molče sklenjena pogodba;
– s konkludentnimi ravnanji (npr izročitev are ali kupnine);
– ustno.
Takšne neformalne pogodbe sklepamo na vsakem koraku. Tako na primer sklenemo neformalno pogodbo vsakokrat, ko kupujemo v trgovini (kupoprodajna pogodba je sklenjena ko nam prodajalka zaračuna, mi pa izdelke plačamo), spijemo pijačo v lokalu, kupimo vozovnico ta avtobus itd.
Zakon (in praksa) pa pozna tudi formalne oblike. Najbolj pogosta je pisna oblika, vendar pa ta oblika še zdaleč ni edina. Pisni obliki je mogoče zadostiti na več načinov in sicer tako, da:
– obe stranki podpišeta eno listino (to je najbolj pogosto)
– da vsaka stranka podpiše tisti izvod, ki je namenjen drugi
– da stranki izmenjata pismi itd.
Pisna pogodba je veljavna tudi, če se stranka podpiše s psevdonimom, zato vam ne bo kaj dosti pomagalo, če se podpišete z »Nisem Jaz« namesto s svojim imenom.
Poleg pisnih pogodb poznamo še:
– pogodbe sklenjene pred pričami
– pogodbe sklenjene pred državnim organom (npr: notarski zapis razdelitve premoženja med zakoncema; sodna poravnava itd)
– pogodbe sklenjene v svečani obliki (npr: sklenitev zakonske zveze)
– vpis (registracija) v javne knjige (npr: prenos lastninske pravice na podlagi pogodbe je veljaven šele z vpisom v Zemljiško knjigo).
DOMNEVA O POPOLNOSTI LISTINE
Zaradi izogiba zapletom, vam svetujemo, da čim več pogodb (razen običajnih nakupov) sklepate pisno, saj se načeloma velja le tisto, kar je v tej obliki (pisno) izraženo. Obstajata sicer 2 izjemi, ki pa ne zmanjšujeta pomembnosti pisne oblike, in sicer:
– veljavni so sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, če niso v nasprotju z vsebino ali namenom pogodbe;
– prav tako pa so veljavni tudi sočasni ustni dogovori, ki zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank.
Realni kontrakti
Poznamo pa tudi take pogodbe, ki morajo biti (namesto ali poleg pisne oblike) tudi izpolnjene, da začno veljati. Takim pogodbam strokovno pravimo realni kontrakti in so npr: darilna pogodba, pogodba o ari…
Katere pogodbe zahtevajo posebno obliko oziroma katerim pogodbam je smiselno dati obliko bo tema ene izmed prihodnjih objav. Če imate dilemo ali pogodbo potrebujete v pisni obliki ali ne, nas kontaktirajte, ali pa naročite zbirko vzorcev pogodb, ki jih boste preprosto priredili lastnim potrebam. Za naročilo zbirke ali posameznih dokumentov obiščite našo