Dedovanje je prenos premoženja umrle osebe na dediče. Vendar pa dediči ne dobijo le pravice na stvareh ali premoženjskih pravicah, ampak odgovarjajo tudi za zapustnikove dolgove. Skladno s 142. členom Zakona o dedovanju (ZD) je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.
Odgovornost dediča za dolgove je omejena
Dedič načeloma odgovarja z vsem svojim premoženjem, vendar le do višine podedovanega premoženja.
Če je več dedičev, se dolgovi razdelijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži. Vseeno pa so ti dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. To pa pomeni, da lahko upnik terja izpolnitev obveznosti zapustnika od kateregakoli dediča ali pa od vseh dedičev hkrati (vendar največ do vrednosti dedičevega deleža). Na primeru to pomeni, da če so dediči trije in vsak podeduje 100 enot premoženja, dolgov pa je skupaj za 120 enot (torej vsak odgovarja za 40 enot), lahko upnik od enega dediča terja do 100 enot, razliko pa od drugega dediča, ali pa terja od vsakega enak delež. V kolikor en dedič poravna obveznost, ki je višja od njegove obveznosti za dolgove (40 enot), lahko povračilo razlike terja od sodedičev.
Odpoved dediščini
Kljub temu, da dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, pa lahko v primeru večjih dolgov pride do nerodne situacije. Upniki lahko posežejo na celotno dedičevo premoženje in ne le na podedovano premoženje. Zato bodo upniki, če ne bodo obveznosti prostovoljno izpolnjene, lahko vložili izvršbo na sredstva na TRR dediča ali pa predlagali izvršbo na najbolj tržno zanimivo premičnino ali nepremičnino (ne glede na to, ali je bilo to premoženje del zapuščine ali ne). Za take situacije ZD dovoljuje, da se dedič odpove dediščini in tako ne odgovarja za zapustnikove dolgove. Vendar se lahko dedič odpove dediščini le do konca zapuščinske obravnave, čeprav do takrat morda niso znani še vsi upniki in njihove terjatve.
Ločitev dediščine – pravica upnikov
Dediči imajo pravico, da se odpovejo dediščini, upniki pa imajo pravico, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dediči ne morejo razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine, upniki, ki so zahtevali tako ločitev, pa lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja.
Ali je odpoved dediščini oziroma ločitev dediščine v konkretni smoterna, se lahko posvetujete z našimi pravnimi strokovnjaki.